In sem že doma! Šumniki so spet "in", hehe.
Polet is Santiaga de Chile do Madrida je trajal skoraj 13 ur. Leteli smo z Iberio, ki me je tokrat prijetno presenetila. Osebje je bilo zelo prijazno in ustrežljivo, tako da jih lahko le pohvalim. Sam let je bil, razen nekaj občasnih manjših turbulenc nad Atlantikom, precej miren. V Madridu smo pristali le s 7 minutno zamudo.
Pot iz Madrida v Benetke me je nekoliko skrbela, saj je pilot pred odletom dejal, da je nad Benetkami gosta oblacnost in da je vidljivost slaba ter da bomo pristali vremenskim razmeram prilagojeno. Razmisljala sem ze, da se zna zgoditi, da bomo morali pristati na kaksnem sosednjem letaliscu, vendar je bila skrb odvec. Pristali smo varno in prav "mehko".
V Benetke sta me prišla iskat moj prijatelj Boštjan iz Kopra in njegova prijateljica. Prenočila sem pri Boštjanu, zjutraj ob 10h pa sedla na vlak proti Ljubljani. Še dobro, da sem se odločila za takšno vrsto prevoza domov, saj so današnje razmere na zasneženih cestah precej neprijetne. Še posebej, če prideš domov s prave poletne vročine in si bil še dva dni nazaj tudi v majici s kratkimi rokavi ves prepoten... Ampak, se splača in je vredno. Oboje, biti na toplem (beri: vročem) in priti nazaj domov, četudi v snežne razmere.
Kidanje snega bo prišlo na vrsto jutri. Danes je dan za domače in za pregled pošte.
Jutri pa je nov dan in novi načrti....
Hasta luego do naslednjič!
:)
sobota, 30. januar 2010
četrtek, 28. januar 2010
Santiago de Chile: 28.01.2010: Aeropuerto -> SLO
Ja, res je, napocil je dan tudi mojega povratka domov.
Ravnokar sem pojedla zajtrk, pred tem sem se vse do konca spakirala. Zdaj vzamem oba nahrbtnika in skatlo z vinom. Da sem lahko zapakirala skatlo tako, da jo bom lahko nesla, sem uporabila kar vezalke iz mojih najljubsih sportnih copat...
Tako. Grem. Najprej na metro do postaje Pajaritos in od tam na avtobus, ki vozi na letalisce.
Slovenija, prihajam domov...
Ravnokar sem pojedla zajtrk, pred tem sem se vse do konca spakirala. Zdaj vzamem oba nahrbtnika in skatlo z vinom. Da sem lahko zapakirala skatlo tako, da jo bom lahko nesla, sem uporabila kar vezalke iz mojih najljubsih sportnih copat...
Tako. Grem. Najprej na metro do postaje Pajaritos in od tam na avtobus, ki vozi na letalisce.
Slovenija, prihajam domov...
sreda, 27. januar 2010
Santiago de Chile: 27.01.2010: Santa Lucia, Plaza de Armas, Catedral
... in tako je napocil moj zadnji cel dan za potepanje na tem potovanju po Cilu. Dopoldne po zajtrku in po prisrcnem slovesu z Giselo in Carlosom, lastnikoma Guest Housa, sem se z avtobusom odpravila iz Viña del Mar v Santiago de Chile. Hostal za prenocitev mi je bil poznan ze od prej, saj sva tu z Robertom prespala najino prvo noc v Cilu. Soba ob mojem prihodu se ni bila nared, zato sem imela nekaj casa za pregled moje e-poste in pripravo plana za popoldne. Odlocila sem se, da grem kupit se kak spominek. Receptor v hostlu Aji Hostel mi je svetoval okolico Sante Lucie.
In tja sem se zaradi precejsnje vrocine (okoli 35 stopinj C) namesto, da bi sla pes, odpravila z metrojem. Ob ogledu vseh vrst "nabiralcev prahu", mi nicesar ni bilo kaj posebno vsec. Zato sem se odlocila, da bom raje sla kupit pravo cilensko vino tinto. Prvo vprasanje, ki se mi je ob tem porodilo, je bilo, kako naj jaz, ki imam samo rocno prtljago, pretovorim tekocino v Evropo. Po tehtnem premisleku sem se odlocila, da grem na posto kupit kartonsko skatlo za srednje velike pakete. Tako sem prisla do skatle. Sledil je obisk Billaterie. Tam nekje ob Plaza de Armas sem nasla eno "pametno" prodajalno pijac. Tja me je namrec napotila prodajalka razglednic in pri tem posebej poudarila, da naj grem v smer guzve in ne stran od nje, saj zna na samem biti nevarno. Ubogala sem jo. Tako sem prisla do prodajalne pijac, kjer mi je prijazen prodajalec svetoval 2 vrsti vina, Cabernet Sauvignon in Carmenere. Poleg sem izbrala se Pisco Sour, alkoholno pijaco, po kateri so Cilenci se posebej poznani.
Sedaj me caka se zavijanje in iskanje vrvice. Selotejp sem pa kar kupila.
Tako bom tole skatlo oddala kot "cekirano" prtljago in upala, da jo bom v Benetkah zagledala na tekocem traku za prtljago...
Ali bo kdo drzal pesti, da mi uspe te stiri steklenice pripeljati domov?
In tja sem se zaradi precejsnje vrocine (okoli 35 stopinj C) namesto, da bi sla pes, odpravila z metrojem. Ob ogledu vseh vrst "nabiralcev prahu", mi nicesar ni bilo kaj posebno vsec. Zato sem se odlocila, da bom raje sla kupit pravo cilensko vino tinto. Prvo vprasanje, ki se mi je ob tem porodilo, je bilo, kako naj jaz, ki imam samo rocno prtljago, pretovorim tekocino v Evropo. Po tehtnem premisleku sem se odlocila, da grem na posto kupit kartonsko skatlo za srednje velike pakete. Tako sem prisla do skatle. Sledil je obisk Billaterie. Tam nekje ob Plaza de Armas sem nasla eno "pametno" prodajalno pijac. Tja me je namrec napotila prodajalka razglednic in pri tem posebej poudarila, da naj grem v smer guzve in ne stran od nje, saj zna na samem biti nevarno. Ubogala sem jo. Tako sem prisla do prodajalne pijac, kjer mi je prijazen prodajalec svetoval 2 vrsti vina, Cabernet Sauvignon in Carmenere. Poleg sem izbrala se Pisco Sour, alkoholno pijaco, po kateri so Cilenci se posebej poznani.
Sedaj me caka se zavijanje in iskanje vrvice. Selotejp sem pa kar kupila.
Tako bom tole skatlo oddala kot "cekirano" prtljago in upala, da jo bom v Benetkah zagledala na tekocem traku za prtljago...
Ali bo kdo drzal pesti, da mi uspe te stiri steklenice pripeljati domov?
torek, 26. januar 2010
Viña del Mar: 26.01.2010: pohajkovanje po plazi
Robert je ze odpotoval domov, jaz pa sem si ta dva dni pred mojim povratkom v Santiago de Chile rezervirala za lenarjenje in malo pocitka pred mojim odhodom domov.
Ze vceraj popoldne sem uzivala ob govorici morskih valov, ki so proti veceru postajali ze precej visoki. En val me je celo dodobra zmocil. Drugace pa je kopanje tukaj prakticno nemogoce, saj Tihi ocean s svojo mocjo ne dopusca varnega plavanja. Poleg tega je tudi voda dovolj topla le, ce te poskropi val in pa za tiste ta zares pogumne. Jaz sodim tukaj le med prve...
Je pa prijetno opazovati surfarje, kako cakajo na val, kako tocno v dolocenem trenutku gredo v boj z valom in kako na drugi strani njega mirno pogledajo iz vode...
In spet, in spet, in spet...
Ze vceraj popoldne sem uzivala ob govorici morskih valov, ki so proti veceru postajali ze precej visoki. En val me je celo dodobra zmocil. Drugace pa je kopanje tukaj prakticno nemogoce, saj Tihi ocean s svojo mocjo ne dopusca varnega plavanja. Poleg tega je tudi voda dovolj topla le, ce te poskropi val in pa za tiste ta zares pogumne. Jaz sodim tukaj le med prve...
Je pa prijetno opazovati surfarje, kako cakajo na val, kako tocno v dolocenem trenutku gredo v boj z valom in kako na drugi strani njega mirno pogledajo iz vode...
In spet, in spet, in spet...
Viña del Mar: 23.01. - 25.01.2010: Valparaiso in ogled vinogradov
Viña del Mar je mestece, ki je od Santiaga de Chile oddaljeno okli 110 km severozahodno in lezi ob Tihem oceanu. Mesto je dobilo ime po stevilnih vinogradih v bliznji okolici, na katere precej vpliva oceansko podnebje.
Ob ogledu vinogradov v neposredni blizini Viña del Mar, v kraju Casablanca, so nam prikazali njihov nacin pridelave vina in v degustacijo ponudili 5 razlicnih vrst vina, tako belega kot rdecega. Rdece je za nas okus boljse. Se posebno zanimiv je nacin mesanja hladnega in toplega zraka, ki vinsko trto varuje pred zmrzaljo. Osebno sem to videla prvic.
Le 5 km stran od Viña del Mar pa na stevilnih grickih lezi tisto slikovito in barvito mestece Valparaiso, katerega slike z malimi pisanimi hiskami, zgrajenimi na skalah, se veckrat pojavijo v kroznih e-mailih. Mesto je vredno ogleda tako zaradi svojega izgleda kot zaradi zgodovine in ljudi, ki v mestu zivijo ter tistih, ki v mesto pridejo. Vrvez na ulici je izjemen, zato mesto samo daje obcutek zelo zivahnega in nemirnega mesta.
In ravno zato, ze ko sva komu prej omenila, da imava namen obiskati tudi Valparaiso, so nama vsi govorili, naj bova previdna zaradi tatov in dolgoprstnezev. Zato sva bila na to pripravljena. In vse je bilo v redu. Le hise Pabla Nerude nisva videla, ker je bil ravno ta dan v tej hisi nek kulturni dogodek, kar je pomenilo izjemen obisk, zaradi cesar sva se odlocila, da se raje podava nazaj v mestni vrvez.
Ob ogledu vinogradov v neposredni blizini Viña del Mar, v kraju Casablanca, so nam prikazali njihov nacin pridelave vina in v degustacijo ponudili 5 razlicnih vrst vina, tako belega kot rdecega. Rdece je za nas okus boljse. Se posebno zanimiv je nacin mesanja hladnega in toplega zraka, ki vinsko trto varuje pred zmrzaljo. Osebno sem to videla prvic.
Le 5 km stran od Viña del Mar pa na stevilnih grickih lezi tisto slikovito in barvito mestece Valparaiso, katerega slike z malimi pisanimi hiskami, zgrajenimi na skalah, se veckrat pojavijo v kroznih e-mailih. Mesto je vredno ogleda tako zaradi svojega izgleda kot zaradi zgodovine in ljudi, ki v mestu zivijo ter tistih, ki v mesto pridejo. Vrvez na ulici je izjemen, zato mesto samo daje obcutek zelo zivahnega in nemirnega mesta.
In ravno zato, ze ko sva komu prej omenila, da imava namen obiskati tudi Valparaiso, so nama vsi govorili, naj bova previdna zaradi tatov in dolgoprstnezev. Zato sva bila na to pripravljena. In vse je bilo v redu. Le hise Pabla Nerude nisva videla, ker je bil ravno ta dan v tej hisi nek kulturni dogodek, kar je pomenilo izjemen obisk, zaradi cesar sva se odlocila, da se raje podava nazaj v mestni vrvez.
Calama: 22.01.2010: Cuquicamata -najvecji rudnik bakra na svetu
Po odhodu iz San Pedra de Atacama nama je pred odhodom letala ostalo se eno popoldne casa, ki sva ga izkoristila za ogled najvecjega rudnika bakra na svetu, poimenovanega Cuquicamata.
Tu proizvedejo 43% vseh svetovnih potreb po bakru. Pogled na ogromna kopalisca bakrove rude in na vse tiste tovornjake, ki naenkrat lahko peljejo 350 ton rude, je res izjemen. Tako zelo izjemen, da se kot clovek pocutis tako majhnega in ranljivega kot peresce v vetru...
In vse mesto zivi in diha s tem rudnikom bakra, kar je razvidno na vsakem spomeniku v mestu in skoraj na vsakem spominku na letaliscu v Calami.
Vsekakor vredno ogleda!
Tu proizvedejo 43% vseh svetovnih potreb po bakru. Pogled na ogromna kopalisca bakrove rude in na vse tiste tovornjake, ki naenkrat lahko peljejo 350 ton rude, je res izjemen. Tako zelo izjemen, da se kot clovek pocutis tako majhnega in ranljivega kot peresce v vetru...
In vse mesto zivi in diha s tem rudnikom bakra, kar je razvidno na vsakem spomeniku v mestu in skoraj na vsakem spominku na letaliscu v Calami.
Vsekakor vredno ogleda!
ponedeljek, 25. januar 2010
Atacama: 20.01.-22.01.2010: Dolina Lune, gejzirji Tatio, opazovanje zvezd v observatoriju
O, kako cas na potovanju hitro tece! Iz Punta Arenasa v Magellanovi ozini sva se preko Santiaga de Chile podala na sever Cila, do najvisje lezece puscave na svetu, Atacame. Z letalisca Calama do San Pedra de Atacama je 1h40 voznje z avtobusom. San Pedro de Atacama najprej ponudi preblisk, da si prisel nekam dalec od prave civilizacije, saj so ulice povecini netlakovane in neasfaltirane, arhitektura pa spominja na tisto v arabskih dezelah. Ampak, to je le prvi vtis.
Nadaljevanje pohajkovanja po mestu postreze z zelo lepo belo cerkvijo Sv. Petra, katere znamenita streha je narejena iz kaktusovega lesa! Sprehod po mestu v nadaljevanju pokaze, da je tu polno turistov z vseh koncev sveta in da v Lonely Planetu ni zastonj napisano, da je to mesto na 1. mestu po turisticnem obisku na leto v celotnem Cilu!
In v to mesto je pred 15-imi leti prisla zivet in tu ustanovila svoj posel Mojca Kuhar, Slovenka, ki izhaja iz Maribora. Hostal Sonchek je na zelo dobri lokaciji (blizu avtobusnih postajalisc) in ne v samem mestnem vrvezu, tako da je lokacija le tega naravnost idealna. Mojca naju je zelo prijazno sprejela, za kar se ji na tem mestu se enkrat najlepse zahvaljujeva.
Puscava Atacama res ponuja naravno raznovrstnost in barvitost. Dolina Lune je nekaj posebnega, saj jo tvori vecinoma v skale zbita mivka, ki jo je sem naplavilo morje kot posledico vulkanskega delovanja. In barve, ki se nezno risejo po skalovju ob soncnem zahodu, imajo neopisljiv car...
V skoraj 2 uri oddaljenem podrocju gejzirjev Tatio, kamor smo se odpravili ob 4h zjutraj, da smo ob gejzirjih pricakali soncni vzhod, je aktivnih okoli 40 gejzirjev. Nahajajo se na 4.320 m nadmorske visine in so najbolj aktivni prav ob soncnem vzhodu. Tudi zato smo se tja odpravili tako zgodaj. Bilo je mrzlo, okoli -5 stopinj C. V primerjavi z dnevnimi temperaturami okoli 40 st C,tu telo res obcuti, kaj je to dnevna temperaturna razlika v puscavi.
Med najlepse apomine ob obisku Atacame bova zagotovo shranila opazovanje zvezd Juzne poloble. Na okoli 2.500 m nadmorske visine in ob tem resnicno cistem zraku je nebo prekrasno! V 2,5 ure trajajoci razlagi neba, opazovanju zvezd in dveh planetov, Marsa in Saturna, je bilo o zvezdah povedanega toliko, in na tako privlacen nacin, da je cilj kupiti si lasten teleskop postal kratkorocen. In se nekaj - v tako kratkem casu smo videli 4 zvezdne utrinke!
Nadaljevanje pohajkovanja po mestu postreze z zelo lepo belo cerkvijo Sv. Petra, katere znamenita streha je narejena iz kaktusovega lesa! Sprehod po mestu v nadaljevanju pokaze, da je tu polno turistov z vseh koncev sveta in da v Lonely Planetu ni zastonj napisano, da je to mesto na 1. mestu po turisticnem obisku na leto v celotnem Cilu!
In v to mesto je pred 15-imi leti prisla zivet in tu ustanovila svoj posel Mojca Kuhar, Slovenka, ki izhaja iz Maribora. Hostal Sonchek je na zelo dobri lokaciji (blizu avtobusnih postajalisc) in ne v samem mestnem vrvezu, tako da je lokacija le tega naravnost idealna. Mojca naju je zelo prijazno sprejela, za kar se ji na tem mestu se enkrat najlepse zahvaljujeva.
Puscava Atacama res ponuja naravno raznovrstnost in barvitost. Dolina Lune je nekaj posebnega, saj jo tvori vecinoma v skale zbita mivka, ki jo je sem naplavilo morje kot posledico vulkanskega delovanja. In barve, ki se nezno risejo po skalovju ob soncnem zahodu, imajo neopisljiv car...
V skoraj 2 uri oddaljenem podrocju gejzirjev Tatio, kamor smo se odpravili ob 4h zjutraj, da smo ob gejzirjih pricakali soncni vzhod, je aktivnih okoli 40 gejzirjev. Nahajajo se na 4.320 m nadmorske visine in so najbolj aktivni prav ob soncnem vzhodu. Tudi zato smo se tja odpravili tako zgodaj. Bilo je mrzlo, okoli -5 stopinj C. V primerjavi z dnevnimi temperaturami okoli 40 st C,tu telo res obcuti, kaj je to dnevna temperaturna razlika v puscavi.
Med najlepse apomine ob obisku Atacame bova zagotovo shranila opazovanje zvezd Juzne poloble. Na okoli 2.500 m nadmorske visine in ob tem resnicno cistem zraku je nebo prekrasno! V 2,5 ure trajajoci razlagi neba, opazovanju zvezd in dveh planetov, Marsa in Saturna, je bilo o zvezdah povedanega toliko, in na tako privlacen nacin, da je cilj kupiti si lasten teleskop postal kratkorocen. In se nekaj - v tako kratkem casu smo videli 4 zvezdne utrinke!
sreda, 20. januar 2010
Magellanova ozina: 17.01.-19.01.2010: opazovanje kitov
No, pa sva docakala tudi "highlight" najinega potovanja po Cilu. V zivo sva videla kite! Za to resnicno izjemno dozivetje se je bilo potrebno pa zelo potruditi. Dozivela sva voznjo z gumenjakom v taksnih vremenskih pogojih in posledicno visokih valovih, ko na Jadranu ne bi niti najbolj izkuseni skiperji sli na odprto morje. Ampak je bilo vredno. V neposredni okolici otoka Isla Carlos III, ki lezi 62 milj jugozahodno od Punta Arenasa, se ponavadi zadrzuje okoli 40 kitov, po vecini grbavcev. Nekateri od njih so nam nagajivo pokazali svoje repne plavuti na razdalji 5-10 metrov. Res izjemno dozivetje!
sobota, 16. januar 2010
Ushuaia: 13.01.-16.01.2010
Po nekaj dneh bivanja v Ushuaii ze lahko recem, da se tega mesteca tu na "koncu sveta" kar malo navleces. V teh dneh sva si privoscila kar nekaj izletov po okolici. Popeljala sva se po Beaglovem kanalu, ki je bil do odkritja Magellanovega preliva leta 1516 edina morska pot med Atlantskim in Tihim oceanom v smeri proti zahodu, do znamenitega svetilnika Les Eclaireurs, katerega slike krasijo skoraj vse tukajsnje razglednice. Ob poti smo na manjsih otockih opazovali morske leve in razlicne vrste ptic; med njimi je najvec kormoranov. Ker sva si za prevoznika izbrala Tres Marias, ki imajo eksluzivno pravico za izkrcanje na otoku Islas Bridges, sva lahko obcudovala cvetlicno lepoto otoka, na katerem so bivali tukajsnji prvotni naseljenci, Yamani (izg.: "Schamani"). Zgodovina o Yamanih pravi, da so na teh otokih in na kopnem na Ognjeni zemlji ziveli 7.000 let, dokler jih niso v 19. stol. nasli Evropejci. Yamani so bivali z naravo, bili so skoraj popolnoma goli, njihova telesna temperatura je bila nekoliko visja od nase, prehranjevali so se z morskimi levi, kiti in drugimi morskimi zivalmi. Ob prihodu Evropejcev, je bilo kitov cedalje manj, saj so jih pobili kitolovci, in s tem povzrocili pomanjkanje hrane za Yamane. Poleg tega so Evropejci menili, da je za cloveka nedostojno, ce hodi nag, zaradi cesar so Yamane oblekli. To je povzrocilo slabe higienske razmere za Yamane (pred tem jih je opral dez in morje) in s tem poleg cedalje manj primerne hrane tudi obilico bolezni, ki jih njihov imnunski sistem ni prenesel. Od prvotnih 2.000 Yamanov jih je v prvem kvartalu 20. stoletja zivelo le se okoli 300, ki pa so kasneje tudi hitro izumrli. Vsekakor zalostna usoda za potomce tistih, ki so pred 50.000 leti iz Azije preko zacasnega kopnega pri Kamcatki prisli na Aljasko in od tam v naslednjih tisocih letih potovali proti jugu ter pred 12.000 leti prisli do Juzne Amerike in pred 7.000 leti do Ognjene zemlje.
En dan sva namenila raziskovanju okolice Ushuaie, se potikala ob obali, preiskovala plaze in si v avli enega izmed prestiznih hotelov privoscila odlicno pivo, kavo in naravni sok ob precudovitem pogledu na Juzne Ande v tukajsnjem delu Patagonije.
Vceraj sva obiskala Nacionalni park Ognjena zemlja in bila ocarana nad naravnimi lepotami morskih zalivov, lagun, pogledov na Ande, mocvirnim rastjem in visoko raslimi starimi drevesi. Res vredno ogleda ob prehojenih 8km poti ob obali in njeni blizini.
Danes je dan za obisk mesta, nakup kaksnega spominka, zvecer pa naju zopet caka okusna argentinska hrana, se posebej govedina, jagnjetina in vse vrste sladic. Hmmm, njami...
Hasta la Vista!
En dan sva namenila raziskovanju okolice Ushuaie, se potikala ob obali, preiskovala plaze in si v avli enega izmed prestiznih hotelov privoscila odlicno pivo, kavo in naravni sok ob precudovitem pogledu na Juzne Ande v tukajsnjem delu Patagonije.
Vceraj sva obiskala Nacionalni park Ognjena zemlja in bila ocarana nad naravnimi lepotami morskih zalivov, lagun, pogledov na Ande, mocvirnim rastjem in visoko raslimi starimi drevesi. Res vredno ogleda ob prehojenih 8km poti ob obali in njeni blizini.
Danes je dan za obisk mesta, nakup kaksnega spominka, zvecer pa naju zopet caka okusna argentinska hrana, se posebej govedina, jagnjetina in vse vrste sladic. Hmmm, njami...
Hasta la Vista!
sreda, 13. januar 2010
Ushuaia: 10.-12.01.2010: Mesto, muzej, pingvini in ledenik Martial
Ja, ni kaj - tu v Ushuaii je res kaj za videt in dozivet. To se pozna ze po precejsnji gneci turistov, na katere naletis na vsakem koraku. Med njimi je zaznati najvec Americanov iz ZDA.
Mesto Ushuaia je pisano in slikovito, nekako posebno zaradi barvitosti his, ki so povecini lesene. Mozno je videti vse, od zelo urejenih, do precej zanemarjenih. Po stranskih ulicah se potika precej potepuskih psov. Verjetno je tako zaradi obilice mesa, ki je tukaj skoraj na vsakem krozniku v restavraciji.
Ja, res znajo tile Argentinci pripraviti zelo okusno hrano, se posebej meso in sladice. Kar pa se tice pijace, tukaj zagotovo prednjaci zelo okusno temno vino, npr. Elementos.
Ko sva tako v dveh dneh precej podrobno spoznala mesto in zivljenje v njem ter se v muzeju "Fin del Mundo" seznanila z zgodovino "Ognjene zemlje", sva se danes odpravila na dva ogleda; najprej na 80 km oddaljeni otok, kamor vsakih sest mesecev pridejo bivat pingvini Magellanci, kasneje pa sva se podala do vecnega snega nad samim mestom.
Oboje je bilo zanimivo dozivetje, meni osebno pa je ledenik pustil prav posebne obcutke, ki jih tezko izrazim. Morda nekoliko nostalije ob misli, da se res zna zgoditi, da bo globalno segrevanje tem naravnim danostim naredilo konec in moje posledicno zavedanje, kako srecna sem, da imam moznost videti in obcutiti to lepoto narave.
Ushuaia ponuja tako precej naravnih lepot in tudi kaksno malo presenecenje. Eno izmed njih se je pokazalo danes, ko sva z Robertom zjutraj cakala na minibus in imela nekaj casa za potikanje v blizini. In tako nenadoma zagledam steber, okoli njega lepo zasajene cvetlice, na stebru pa nekaj lesenih tablic z napisi. In na napisu na tablici, ki je na steber pritrjena najvisje, je v slovenskem jeziku zapisano naslednje: "Naj vlada mir na Zemlji. Esloveno". Lepo, kajne?
Mesto Ushuaia je pisano in slikovito, nekako posebno zaradi barvitosti his, ki so povecini lesene. Mozno je videti vse, od zelo urejenih, do precej zanemarjenih. Po stranskih ulicah se potika precej potepuskih psov. Verjetno je tako zaradi obilice mesa, ki je tukaj skoraj na vsakem krozniku v restavraciji.
Ja, res znajo tile Argentinci pripraviti zelo okusno hrano, se posebej meso in sladice. Kar pa se tice pijace, tukaj zagotovo prednjaci zelo okusno temno vino, npr. Elementos.
Ko sva tako v dveh dneh precej podrobno spoznala mesto in zivljenje v njem ter se v muzeju "Fin del Mundo" seznanila z zgodovino "Ognjene zemlje", sva se danes odpravila na dva ogleda; najprej na 80 km oddaljeni otok, kamor vsakih sest mesecev pridejo bivat pingvini Magellanci, kasneje pa sva se podala do vecnega snega nad samim mestom.
Oboje je bilo zanimivo dozivetje, meni osebno pa je ledenik pustil prav posebne obcutke, ki jih tezko izrazim. Morda nekoliko nostalije ob misli, da se res zna zgoditi, da bo globalno segrevanje tem naravnim danostim naredilo konec in moje posledicno zavedanje, kako srecna sem, da imam moznost videti in obcutiti to lepoto narave.
Ushuaia ponuja tako precej naravnih lepot in tudi kaksno malo presenecenje. Eno izmed njih se je pokazalo danes, ko sva z Robertom zjutraj cakala na minibus in imela nekaj casa za potikanje v blizini. In tako nenadoma zagledam steber, okoli njega lepo zasajene cvetlice, na stebru pa nekaj lesenih tablic z napisi. In na napisu na tablici, ki je na steber pritrjena najvisje, je v slovenskem jeziku zapisano naslednje: "Naj vlada mir na Zemlji. Esloveno". Lepo, kajne?
ponedeljek, 11. januar 2010
Prispela v Cile in naprej v Argentino!
Zdaj gre pa zares! V soboto, 09. januarja 2010, sva po nekaj vec kot dnevu in pol prispela v Santiago de Chile, ki je bil najina prva krajsa postojanka. Prvi dan sva si ogledala strogi center glavnega mesta Cila. Mesto samo je tipicno juznoamerisko mesto z mesanico zgodovinske arhitekture in novodobnih poslovnih zgradb.
Vceraj zjutraj sva odpotovala naprej v Argentino, v najbolj juzno lezece mesto ne svetu, Ushuaio, s 70.000 prebivalci. Izgled mesta v precejsnji meri spominja na tisto mestece iz "Severnih obzorij", zato bi Ushuaio z lahkoto poimenovali "Juzna obzorja". Danes bova naredila podroben plan ogledov za naslednjih sest dni, kolikor casa sva si namenila za bivanje na "Ognjeni zemlji".
No, in tukaj sem se jaz prvic srecala s "svetlo" nocjo. Sinoci ob 11h je bilo svetlo kot poleti pri nas ob 21h.
In bilo je naravnost cudovito...
Lep juznoameriski pozdrav,
Emdi
Vceraj zjutraj sva odpotovala naprej v Argentino, v najbolj juzno lezece mesto ne svetu, Ushuaio, s 70.000 prebivalci. Izgled mesta v precejsnji meri spominja na tisto mestece iz "Severnih obzorij", zato bi Ushuaio z lahkoto poimenovali "Juzna obzorja". Danes bova naredila podroben plan ogledov za naslednjih sest dni, kolikor casa sva si namenila za bivanje na "Ognjeni zemlji".
No, in tukaj sem se jaz prvic srecala s "svetlo" nocjo. Sinoci ob 11h je bilo svetlo kot poleti pri nas ob 21h.
In bilo je naravnost cudovito...
Lep juznoameriski pozdrav,
Emdi
petek, 1. januar 2010
Srečno 2010 ob modri luni!
Le vsakih 19 let imamo Zemljani to srečo, da si lahko za novo leto zaželimo vse najboljše ob modri luni. Sinoči smo imeli to srečo.... :)
Danes zjutraj sem jo lahko občudovala na Gorenjskem - in res je bila čudovita.... (kljub svoji normalni barvi) ...
Želim vam vse dobro, obilo zdravja, sreče in uspehov v letu 2010!
Emdi
P.S.
Ta dan je do najinega odhoda v Čile "le" še 7 dni....
Danes zjutraj sem jo lahko občudovala na Gorenjskem - in res je bila čudovita.... (kljub svoji normalni barvi) ...
Želim vam vse dobro, obilo zdravja, sreče in uspehov v letu 2010!
Emdi
P.S.
Ta dan je do najinega odhoda v Čile "le" še 7 dni....
Naročite se na:
Objave (Atom)
