Včasih je potrebno tudi upoštevati znake, takšne enoumne, pa tudi dvoumne. Začelo se je že prejšnji teden, ko sva z Robertom potrdila podrobnejši itinerary in sem želela v petek opraviti rezevracije notranjih letov. Za takšne, malo večje zneske, naše kreditne kartice po navadi ne omogočajo dovolj visokega dnevnega limita, zato bi morala čim prej na banko to urediti, pa v petek ni šlo, ker sem, kljub prvotno planiranemu dopustu, delala za službo. Popoldne nisem imela časa, čez vikend so banke zaprte, torej sem se zadeve lotila v ponedeljek zjutraj.
Na banki so mi vse pripravili, le počakati so še morali, da prenakažem denar na račun, kjer imam kartico Viso. Odhitim domov, želim preko spletnega bančništva opraviti prenakazilo, in glej ga zlomka - zaklenem si PIN. Seveda do konca prepričana, da je številka, ki jo vtipkavam, prava. Ni mi preostalo drugega, kot da odhitim na pošto in tam nakazilo opravim preko položnice. In plačam višjo provizijo. To pa hkrati pomeni tudi to, da bo denar na drugem računu šele naslednji dan in s tem je bila tudi odobritev višjega dnevnega limita prestavljena na naslednji dan. Takoj zjutraj želim opraviti plačilo in ugotovim, da so cene notranjih letov precej porasle. In to v roku dveh dni! (V nedeljo sem nazadnje preverjala cene.) Le kaj se je zgodilo vmes? To vprašanje mi ves čas roji po glavi. Skrbi me, kaj bo rekel Robert, ker 350€ višja cena po osebi pa le ni zanemarljiv podatek! Kot vedno, je to v miru sprejel. In z besedami, da nama itak drugega ne preostane. OK. Poskusim opraviti nakup, pa me sistem ne spusti skozi. Preverim na banki. Pravijo, da imam vse urejeno. Moralo bi iti skozi postopek. Pokličem Roberta in ga prosim, če lahko on poskusi opraviti nakup s svojo kartico. Ne gre. In jaz obupam. Za dobri dve uri.
Oddidem na zrak, sicer vroč, pulim plevel na vrtu, po glavi pa mi roji le, kaj se je zgodilo, da so cene tako poskočile in zakaj me sistem ne spusti skozi. Logična razlaga je bila lahko samo še ena - ponudnik letalskih prevozov ima tehnične težave na svoji spletni strani. In razmišljam, tuhtam, premlevam. Nekaj mi reče, naj pustim plevel pri miru, itak ga bo sežgalo sonce, in se zopet odpravim do računalnika. Še enkrat preberem novico, ki je bila dopoldne objavljena na temo stavke prebivalcev Velikonočnega otoka, ki so za cel vikend zaprli letališče na otoku in tako je 600 turistov, namenjenih na ta otok, ostalo v Santiagu de Chile. Preberem, da jim je čilenska vlada le obljubila pomoč na način, da jim bo pripadlo več sredstev iz turističnega denarja in poskrbeli bodo, da bo otok obiskalo manj turistov. In kako to dosežeš? Ja, seveda, dvigneš cene letalskih prevozov! No, pa je bila misterija hitrega skoka cen pojasnjena. Cene ostalih notranjih letov so namreč ostale enake prejšnjim. Hkrati ugotovim še eno stvar, prebivalci ZDA imajo za nakup letalskih kart po Južni Ameriki ugodnejše pogoje, kot mi, iz ostalega sveta.
In še en namig - znak - na Velikonočnem otoku električno energijo pridobivajo s pomočjo pol stoletja starih generatorjev. Ti so pogosto pokvarijo. In ko se to zgodi, letališče za čas popravila ne funkcionira. In potniki ostanejo na tleh, na otoku ali na celini.
In kdaj torej iz itineraryja izpustiš Velikonočni otok?
Takrat, ko:
- se cene dvignejo nad razumno mejo;
- se ti v času, ko želiš opraviti nakup letalskih kart, pojavijo namigi, da obstaja možnost, da te kljub letalskim kartam, na otok ne bodo prepeljali;
- se pojavi možnost, da boš za nekaj časa lahko celo obtičal na otoku, ker ne bo elektrike in letališče ne bo funkcioniralo, doma te pa čaka služba in druge obveznosti ....
In tako posledično pokličem Roberta, in mu predlagam, da namesto na Velikonični otok, skupaj potujeva na sever, v Atacamo, kamor bi po prvi varianti potovala sama, po tistem, ko bi Robert že odpotoval domov. Vesela sem, da se je strinjal.
Velikonični otok pa - morda kdaj drugič.
